TRETJA ADVENTNA NEDELA.

Evangeli.  Janez pove, da on ni Kristus. Janez I. 19—28.

OD DUŠNE ŠKODE SMERTNIGA GREHA.

Napovedovavec Jezusov, sveti Janez, se je konc leta 29. po Jezusovem rojstvu pervikrat v pušavi oglasil. Od te dobe je on vedno okoli reke Jordana hodil in pokoro oznanoval. Od vsih krajev so ljudi k njemu vreli, njegovo opominovanje poslušali in se kerstiti dali, med kterimi je bil tudi Jezus. Janezov glas clo do Jeruzalema pridoni, in ondi se v judovsko shodnico razmije. Farizeji se hudijo nad Janezam, da si on prederzne ljudi iz grešniga spanja buditi, naglama sovet deržijo, kaj je storiti? in pošlejo duhovnov in levitov do Janeza, ga vprašat, kdo da je. Janez pa jim je odkritoserčno povedal, da on ni ne Kristus, ne Elija in tudi ne prerok, ampak jim reče: "Jaz sim glas vpijočiga v pušavi; perpravite pot Gospodov, kakor je rekel Izaija prerok."

Ker so poslani bili zmed Farizejev, so hotli Janeza zaverniti in mu očitajo, zakaj da keršuje, če ni ne Kristus, ne Elija in ne prerok. Janez pa jim lepo odgovori: Jaz keršujem le v vodi, in jim oznani Kristusa rekoč: "V sredi med vami stoji, ki ga vi ne poznate. On je, kteri ima za menoj priti, kteri je veči od mene, kterimu jaz nisim vreden od čevljev ermenov odvezati." In poslani so se vernili nazaj v Jeruzalem. — Vse to se je godilo v Betanii (Bethabari), na uni strani Jordana, kjer je Janez kerševal, dne 2. januarja leta 31. po Kristuovim rojstvu.

Janez je bil glas vpijočiga v pušavi, ki je klical: perpravite pot Gospodov; pa grešni Farizeji ga niso hotli taciga spoznati, še menj pa poslušati in vbogati, ter se perpraviti, napovedaniga Mesija, kteri je že med njimi skrivaj hodil, z veseljem sprijeti. — Njih grehi so Farizeje sleparili na prihod obljubleniga Rešnika se prav perpravljati.

Tudi med nami se najdejo nekteri od svojih grehov tako osleparjeni, da se mudijo v tim svetim adventnim času na prihod Jezusa Kristusa se spodobno perpraviti. Takim jaz dans kličem: „Bratje! vstanite iz grešniga spanja; perpravite pot Gospodov “ — Da bi jaz zamogel grešnike izbuditi in greh zapustiti jih pregovoriti, bom z božjo pomočjo razložil veliko škodo smertniga greha za dušo.  Poslušajte.

Greh je zavedno in radovoljno prelomljenje poznane božje zapovedi. Človek, kakor ga vidimo na sveti, kadar greši, prostovoljno v svojem djanji Boga zaničuje, ker on sveto postavo nar boljšega očeta prelomi, ali pa dolžnostim od nebeškiga stvarnika sebi naloženim — noče zadostiti. Glejte veliko hudobijo grešnika!

Greh tako popisan je pa za nas dvojni: vrojeni in lastni.
"Vrojeni greh" imenujemo tistiga, ki smo ga od pervih naših staršev Adama in Eve poerbali. Ona sta ga bila v Raju storila, ker sta božjo zapoved od prepovedaniga sadu prelomila. Zanju je bil lasten greh; za-nas pa je vrojen, ker se z nami vred vrodi. Pa hvala milostljivimu Bogu! ti greh bo per svetem kersti z Jezusovo resno kervjo iz naše duše izbrisan in po milosti božji z štrafengami vred odpušen. "Lasten greh" je pa tisti, kteriga mi sami, ko se pameti zavemo, storimo, kaderkoli poznano božjo zapoved prelomimo, ali naši dolžnosti vmanjkamo. — Velik lastni greh je hujši od vsake telesne bolezni; zakaj telesna težka bolezen scer truplo umori, in temu pozemljiškimu življenji konc stori, vunder večnimu dušnimu življenji nič ne škoduje; velik lasten greh pa dušo, tako reci, umori, ker večno
izveličanskimu življenji konc vloži. Zatorej se mu pravi — smerten  greh. Škoda smertniga greha je pa strašna in mnogotera;

1. smertni greh človeka od Boga loči.

Goreča ljubezen nas z Bogam, našim nar večim dobrotnikam , in priserčnim očetam, kteri je pri svetim kersti po svojim edinim sinu nas milo usinovil, težno veže, tako da mi v Bogu živimo in on v našim sercu blagovoljno prebiva. "Ljubezen božja, je izlita v naše serce po svetim Duhu, kteri nam je dan"  Rim. 5, 5.; „In Kristus je za nas vse vmerl, da, kteri živé, ne živé več sami sebi, ampak temu, kteri je za nje vmerl, in zopet gori vstal.“ 2.  Kor. 5, 15. pravi svet Pavl. — Greh pa nas odterga od Boga, nas loči od našiga neskončno dobrotljiviga očeta, ja nas stori njegove sovražnike, ognusi naše serce, obropa nas ljubezni božje in pravice za nebeško kraljestvo, ter sužnike nas stori večniga pogubljenja. „Bog enako sovraži hudobniga in njegovo hudobijo.“ Buk. mod. 14, 9. Kdor greh stori, je iz hudiča, zakaj hudič od začetka greši. 1. Jan. 3,8. „Plačilo za greh je smert.“  Rim. 6, 23.

Kdo ne spozna, kakšina strašna nesreča je od Boga ločen biti? Ta je nesreča čez vse druge nesreče. Kaj hoče tak človek storiti? v koga svoje zaupe staviti? v svojih stiskah in težavah v kteriga se zanašati, kteriga v pomoč klicati? Ali zamore od Boga ločen človek svoje oči do nebes povzdigniti, in od zgorej doli blagoslov prositi in pričakovati? Nikdar. Tisti pomočnik vsih pomočnikov, kteri tam gori kraljuje, kteriga vsigamogočnost vse svoje stvari ljubeznivo obseže, ni več njegov prijatel, ni več njegov dobrotnik, ni več njegov oče; človek sam gaje pervi zapustil, kot zgubljen sin svojiga očeta; grešnik sam se je proti svojimu Bogu spuntal, kot nekdaj prevzetni angelji; on sam je svojimu dobrotniku slovo dal, ja v sebi ga je zadušil, kot nezvesti obdelovavci vinograda, ker pretežko se mu je zdelo ljubeznive zapovedi svojiga neskončno dobriga očeta deržati. In ravno v tistim hipu, ko človek zapoved očetovo zaverže, in greh stori, neizrečeno nesrečo podjame, to nas uči svet Avguštin, ker pravi: ,,kakor kdor ne čuje pa spava, tako kdor svoje dolžnosti ne spolni, brez odlaška škodo podjame, zakaj tako visok je blagor pravice, da nihče se ne more od nje ločiti, brez da bi v nesrečo zabrodil.“

Dvigni glavo, v grešni postelji zaspani kristjan! oberni tvoje oči k križu, kaj vidiš? odperte rane Jezusove, iz kterih se je curkama za grešnike rešna kerv cedila, pa vedi, da te rane tebi izveličanja ne prineso, da presveta rešna kerv se je za-te zastonj cedila. Ti si tvojiga Rešenika zapustil, njegove svete rane si zaničeval, sveto resno kerv z nogami poteptal, spuntal si se proti tvojimu Jezusu in se od njega ločil, kot se loči zgubljena ovca od pastirja. Zatorej gorje tebi! ti z njim tudi ne boš imel deleža v nebeškim
kraljestvu.

Moji kristjani! vemo iz svetiga evangelja, da nekdaj, ko je Jezus učil, rekoč: "Ako vi ne bote jedli mesa sina človekoviga in ne bote pili njegove kervi, tako vi nimate življenja v sebi,"  Jan. 6, 54. se je to Judam studilo, ker so le od telesniga mesa in kervi zastopili, in so proč šli. Torej vpraša Jezus svoje učence: ali me hočete tudi vi zapustiti? Serčno pa mu Peter odgovori, rekoč: "Gospod! h komu hočemo jiti? ti imaš besede večniga življenja Tako odgovorimo tudi mi, moji bratje! Kadar nas zapeljivosti obdajo in smo v nevarnosti greh storiti in se od Boga ločiti, dvignimo naš pogled nakviško ter recimo: Ne ne, moj Bog! jaz ne bom grešil in tebe razžalil. Če tebe zapustim, kam se bom obernil, saj le pri tebi, moj Bog! je resnica in življenje. In nikdar ne bomo tako nesrečni, da bi se skoz greh od Boga ločili.

Strašna škoda hudobniga greha je:
2. da smertni greh človeku zastopnost ošebki in pamet otemni.
Iz strupene korenine le strupeno sadje raste. Tako iz nesrečniga greha vsaki dan veči hudobija dozori, ja vse strašne nasledke prekletiga greha clo našteti ni mogoče. Med drugimi žalostnimi nasledki je, da človek, kadar Boga, luč vse resnice, zapusti, in grehu začne sužen biti, na svoji zastopnosti tako šebak postane, da on nektere resnice božje le prav težko ali le nekoliko zapopade. "Poživinjen človek ne zapopade, kar je božjiga duha, njemu se zdi neumnost in ne more zastopiti." 1. Kor. 2, 14. — Poglejte Adama, perviga grešnika na svetu. Dokler ni grešil, je dobro vedel, da pred Bogam se skriti ne more, kadar je pa v greh padel, je njegova zastopnost tako ošebkela, da je pozabil, da Bog je povsod pričujoč in se je hotel pred obličjem Gospod Boga med drevjem verta skriti; kakor nas uči sveto pismo. I. Mojz. Buk. 3, 8.

Kadar začne človek grehu služiti, svojo pamet tudi tako otemni, da on sam sebe slepari, da njegov greh ni greh, on se tako v svoj greh zaljubi, da za svojiga nar večiga sovražnika tistiga ima, kteri bi ga hotel opominvati, in se ne pusti grajati; človek od greha gospodarjen, tako ob pamet pride, da grehu daruje svoje zdravje, daruje svoje dobro ime, daruje svoje premoženje, daruje srečo svoje družine, on ne pomara ne za svoje otroke, ne za svojo ženo, ne za svoje stariše, ne za dolžnosti svojiga stanu, ne za božje navke, ne za svojo neumerjočo dušo. Vse to on svojimu grehu zadpostavi. Od takih govori prav sveti Pavl, ker reče: "Oni so se zgubili v svojih mislih, in njih nespametno serce je otemnelo."  Rom. 1, 21. "Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša, zatega voljo jo oni ne poslušajo, ker iz Boga niso." Jan. 8, 47.

Kristjani! kaj bote rekli od umniga človeka, kteri čisto vodo ima pa jo noče piti, ampak gre naprej, zagleda smerdljivo mlako, in hitro se kalne vode naluka. Ali ni nespameten? V enakiga nespametneža greh človeka spreoberne. On zapusti Boga, kteri je vir vse resnice in sreče, ne porajta nič za svete navke, ne mara nič za službo božjo, duša in večnost so njimu le zadnje skerbi; se valja pa v svojih grehih, se veseli v svoji hudobii, se raduje v telesni minljivi prijetnosti, in svoje dušno večno zveličanje za kratkočasno lažnjivost zapeljiviga sveta prodaja. O slepota razumniga človeka! o sramota bistre pameti! Prav se pertoži sam Gospod Bog nad grešnikam po preroku Jeremiju, ker pravi: "Zavzemite se nebesa nad tim, in vrata njih naj močno žalujejo, reče Gospod. Zakaj dvoje hudo je moje ljudstvo storilo: Mene žive vode studenec so zapustili, in so se kapnice kopali, prederte kapnice, ktere ne zamorejo vodo deržati."  Jerm. 2, 12—13. "O da bi pač oni pametni bili in zastopili, in posledne reči previdili."  Deutr. 32, 29.

Strašna škoda hudobniga greha je:
3. da smertni greh človeka obropa posvečujoče gnade božje.

Posvečujoča gnada božja je čeznatorni dar božji in nezaslužena pomoč božja, ki v nas ostane, in stori nas pravične, svete, Bogu ljube in prijetne otroke. To posvečujočo gnado božjo prejme človek pri svetim kerstu po zgolj zasluženji Jezusa Kristusa, in jo toliko časa obderži, dokler po svetim kersti v nedolžnosti živi, kakor hitro pa keršen človek smerten greh stori, posvečujočo gnado zgubi, in on ni več Bogu ljubi otrok, in ni več deležen nebeškiga kraljestva. Glejte strašno škodo hudobniga greha!

Nesrečen je človek brez posvečujoče gnade božje. — On ne zamore nič zares dobriga storiti in si nebesa služiti. Tega nas sam Jezus prepriča, ker pravi: Kakor mladika ne more sama od sebe sadu prinesti, ako ne bo na terti ostala, tako tudi vi ne, ako ne bote v meni ostali. Jaz sim vinska terta, vi pa mladike, kteri v meni ostane, in jaz v njim, leti veliko sadu pernese; zakaj brez mene ne morete vi nič storiti. Ako kdo ne bo v meni ostal, ti bo vunkej veržen, kakor mladika, in bo vsahnil, in ga bodo vkup pobrali in v ogenj vergli, da zgori.“  Jan. 15, 4—6. Glej, moj kristjan! v kako škodo in nesrečo te smertni greh pogrezne. Dokler v smertnim grehu tečiš, je zastonj ves tvoj trud za nebesa, tvoje molitve , tvoje milošine, tvoji ojstri posti in vse tvoje duhovne opravila pred Bogam prave cene nimajo. Ti si podoben  unimu figovimu drevesu, kteriga je bil neki gospodar vkazal
posekati, ker ni sadu že tri leta donosil. Luk. 13, 6—8. Človek! ko bi ti to dobro premislil in to škodo smertniga greha prav presodil, mislim, da bi ti pač mora! hudobni greh prekleti in se ga vedno varvati kot smerdljive kuge. Pa tebe to nič ne spremerzne! marveč te vidim v tvojim nesrečnim stanu se še veseliti, te vidim tvoj greh ljubeznivo objemati, te vidim še vsaki dan v grehe se zakopovati, te vidim skoz cel čas tvojiga posvetniga življenja po grehu broditi, in če za en dan v zakramentu svete pokore tvojo vest greha očistiš, že drugi dan po spovedi zopet v hudobijo zabrodiš. Moj prijatel, kaj bo? Povej na kaj boš ti tisti dan tvojo pravdo pred večnim sodnikam vperal? Če te bo tudi sreča došla na smertni postelji tvojo vest očistiti, in grehov tvojiga življenja se spokoriti, vunder z praznimi rokami boš pred nebeškimi uratmi stal, in močno se bojim, da se ti vtegne
kaj žalostniga prigoditi, zakaj vem, da Jezus je bil neko figovo drevo, ki ni sadu rodilo, strašno preklel. Mat. 21, 18—19. Iz tega pa ne izvira, da človeku v smertnim grehu brez posvečujoče gnade božje živečimu, ni treba nič moliti, in druzih dobrih del dopernašati. — Bog nas take zmote vari! — Marveč grešnik mora noč in dan na milost božjo klicati, in z gorečo službo se mu prikupovati, da bi se oče nebeški njega usmilil, in k pravi pokori ga vodil, da bi mu grehe odpustil, spet na pravo pot ga vernil, ter posvečujočo gnado mu dariti blagovolil. Saj dobro vemo, da Bog svojo gnado le tistim da, kteri ga za-njo prosijo,  in tudi nismo pozabili, da nebeško kraljestvo silo terpi, in le silni ga bojo posedli.  Mi grešniki moramo storiti, kot una kananejska žena, od ktere nam pove sveti evangelj, da je toliko časa Jezusa prosila za zdravje svoje hčere, in tako ga nadlegovala, da clo učenci so Jezusa za-njo nagovorili. Mat. 15, 22—28. In kar je prosila, je tudi sprosila. — Tako storimo tudi mi. V naših grehah ne smemo obupati. Verne dobro, da usmiljen
Bog noče nas pogubiti. Goreče tedaj ga imamo za njegovo gnado prositi, in z njegovo pomočjo v zakramentu svete pokore naših grehov se očistiti, da zopet v posvečujočo gnado stopimo, njegovi ljubi otroci postanemo, in zgubljeno pravico do nebeškiga kraljestva nazaj prejmemo. Pa za naprej se moramo skerbno greha varvati, da drugej tako strašno nesrečo in veliko škodo ne podjamemo.

Trojno škodo tedaj smertni greh človeku na duši stori namreč: 1. on nas od Boga loči; 2. našo zastopnost ošebki in pamet otemni; 3. nas obropa posvečujoče gnade božje.

Predragi kristjani! Na svetu se ne da kaj bolj hudiga najti, kot je nesrečni greh. Prešebka je naša zastopnost in prekratka naša pamet, velikost greha popolnama razumeti in presoditi. Nobena bolezen človeka tako revniga ne stori, kakor ga stori strašni greh. — Greh dušo vmori. — Pa vender nobena bolezen tako silno nasvetu ne gospodari, kot ravno greh, in tudi nobene bolezni se ljudje tako malo ne varjejo, kot greha. Vidimo, kadar se v enim mestu huda kuga zavname, da obilno mestjanov svoje hiše, znance, prijatle in sorodovine zapusté, ter se odtegnejo, da bi kužni bolezni odšli. Ali se pa tudi greha ogibljejo? kaj še. — Ne le, da se grehu ne umaknejo, ampak clo ga iščejo, v grešne družbe nalaš zahajajo, grehu roko derže in satanu služijo.

Preserčni bratje! ali smo tudi mi taki neumneži? Z žalostjo rečem, — da. Mi za vse bolj skerbimo, kot za dušo. Vprašam, od kod to? Pa sej sam dobro vem: to pride ravno od greha. Mi smo od greha pogospodarjeni, torej smo od Boga ločeni; smo na zastopnosti ošebkani, na pameti oslepleni, smo brez posvečujoče gnade, in naše nesreče, naše neumnosti ne poznamo; zato gremo vsakdan nižej v globočino hudobije, ker greli grehu spodmele. Nikoli pa si še
naše nesreče k sercu vzeli nismo, se k Bogu obernili, ter v pomoč ga klicali, da bi nam iz stermiga brezdna smertniga greha pripomagal.

Moji bratje! kaj nam pomaga, če stoletno starost dosežemo? kaj nam pomaga, če ves svet posedemo; dušo pa zgubimo? Ali bomo pričujočemu posvetnimu življenju prihodno večno življenje darovali? Ali si smemo v škodo naše neumerjoče duše s posvetnimi sladnostmi dobro voljo storiti? To bi bilo nespametno. Torej ne bodimo taki neumneži, zapustimo saj enkrat naše hudobije, stergajmo iz serca vse napčnosti in pregrehe, ki nam dušo morijo. Ker pa
brez pomoči božje storiti nismo v stanu, obernimo se s kesanim sercam in s terdnim sklepam k Jezusu našimu Izveličarju in recimo: "Križani Jezus! oberni tvoj mili pogled na nas, podaj nam tvojo prebodeno roko in podpiraj nas vstali iz bolehne postelje naših grehov, pomagaj nam perpravljati pot, preden prideš, in reši nas od vsiga hudiga." Amen.
